Veliko ljudi zmotno misli, da je samozaložba izhod v sili, ker pač ne dobiš založbe, a poznam kar nekaj ljudi, vključno s sabo, ki so se za samozaložništvo odločili iz drugih razlogov. Samozaložnik sem od samega začetka svoje pisateljske kariere, torej od leta 2010.
Ko sem leta 2009 pisal svoj prvenec, sem prvih nekaj poglavij poslal nekaterim velikim založbam. Iz ene so mi odgovorili, da jih zadeva zanima, da pa bi moral na izid počakati dve leti. Programi za državno financiranje izidov knjig so kakršni so in velikokrat morajo avtorji pač čakati. S čakanjem seveda ni nič narobe, a jaz sem si takrat želel svojo prvo knjigo izdati čim prej, zato sem založbo prijazno zavrnil. Glede na to, da sem bil ravno v fazi odpiranja s.p.-ja, sem prišel na precej noro idejo. Kaj če bi odprl svojo založbo? Nisem dolgo razmišljal. Kmalu se je rodila založba Manični poet.
Kljub temu, da sem bil lastnik založbe in sem lahko razglašal, da to nikakor ni samozaložba, ampak izdajam knjige pri svoji založbi, se nisem počutil enakovreden avtorjem, ki izdajajo pri srednje velikih in velikih založbah. Bil sem točno tisto, kar nisem želel biti – samozaložnik. Sam sem se odločil, da bom skozi prerijo jezdil sam, a sem se tega na nek način sramoval. Zakaj? Ne vem točno, se pa takrat še nisem zavedal vseh razlik med samo- in tradicionalno založbo.
Prva razlika se ponuja kar sam od sebe. Samozaložnik lahko izda vsako knjigo, če le ima sredstva, torej denar za to. To absolutno drži in tudi jaz sem v preteklosti izdal kar koli sem dokončal. Morda mi kakšne od njih ne bi bilo treba, čeprav trdno verjamem, da se stvari dogajajo z razlogom in da vsaka moja knjiga najde krog bralcev, ki jo sprejme z odprtimi rokami.
Druga pomanjkljivost samozaložbe je doseg. Knjiga, izdana v samozaložbi, ima zelo malo možnosti, da doseže krog bralcev, kakršnega dosežejo knjige, izdane pri velikih založbah. Rekel sem malo možnosti, ker je mogoče, a to zahteva veliko sredstev ali obsežno gverilsko akcijo ali kak dogodek, ki porine to knjigo v pomembne medije.
Tretji in nikakor ne zanemarljiv aspekt, ki ga prinaša (ali ne prinaša) samozaložba, je denar. Velike založbe izplačajo honorarje. Ker je veliko slovenskih knjig izdanih z državnimi sredstvi, so honorarji določeni in se štejejo v tisočakih. Da samozaložnik zasluži pet tisočakov, mora prodati veliko knjig. Večina samozaložnikov je lahko zadovoljna, če pokrije stroške izdelave knjige.
Četrta, pomembna zadeva je distribucija. Samozaložnik se sicer lahko odloči, da bo sam poskrbel, da njegove knjige pridejo na police knjižnic in knjigarn, je pa to zelo trnova pot. Zato potrebuje distributerja, ki pobere določen odstotek od vsake prodane knjige.
Peti in verjetno najpomembnejši razlog, da se nekdo odloči za samozaložbo, je svoboda. Sam se odločiš, kdaj boš dokončal knjigo in kdaj jo boš izdal. Odločiš se, kdo ti bo knjigo lektoriral, kdo ti bo izdelal naslovnico in komu boš zaupal tisk knjige. Seveda je svoboda dvorezen meč in nekaterim ne odgovarja, da morajo biti vpleteni v celoten proces izdelave knjige in po možnosti še njene prodaje.
Danes, ko pišem deseto knjigo v slovenščini in imam izdane še tri angleške prevode, s ponosom rečem, da sem samozaložnik oziroma Indie Author, kot temu rečejo zunaj naših meja. Občasno še poskušam pri večjih založbah, a se ne obremenjujem preveč z zavrnitvami. Imam ekipo ljudi, ki jim zaupam, in imam vizijo, za katero trdno verjamem, da je uresničljiva. Če bi se vrnil v leto 2009, bi se odločil povsem enako. Samozaložba ni nujno železna cokla, lahko so tudi krila, ki ti omogočijo skrajno prijeten let.
